Vsako leto, ko se sončna svetloba odmika in se drevesa ogabejo, se pojavijo razprave o morali lova. Lovci vidijo dejanje zalezovanja in ubijanja slena, rac, losa in drugega kamnoloma kot humanega, potrebnega in naravnega in s tem kot etičen. Kritiki odgovarjajo, da je lov kruto in neurabno dejanje, ki ga je treba sram izvesti.
Ne morem reči, kako je ustreliti ali ujeti žival. Kot študent filozofije in etike pa mislim, da nam filozofija lahko pomaga razjasniti, sistematizovati in oceniti argumente na obeh straneh. In boljši občutek argumentov nam lahko pomaga govoriti z ljudmi, s ki se ne strinjamo.
Tri razloge za lov
Eno osrednje vprašanje je, zakaj se ljudje odločijo za lov. Okoljski filozof Gary Varner identificira tri vrste lova: terapevtski, subsistence in šport. Vsak tip se razloči po namenu, ki mu je namenjen.
Terapevtski lov vključuje namerno ubijanje divjih živali, da se ohrani druga vrsta ali celoten ekosistem. V enem primeru, projekt Isabella, so konservatorske skupine najamele strelce za izkoreninjenje več tisoč divjih kož z več Galápagos otokov med letoma 1997 in 2006. Koze so pretiravale z otoki in ogrožale preživetje ogroženih želv Galápagosa in drugih vrst.
Prostoživeči lov namerno ubija divje živali, da bi oskrboval ljudi s prehrano in materialne vire. Sporazumi, ki domorodcem ameriškim plemenim omogočajo lov na kite, so deloma upravičeni z vrednostjo bivanja, ki jo imajo živali za ljudi, ki jih lovijo.
Nasprotno, športlovse nanaša na namerno ubijanje divjih živali za uživanje ali izpolnjevanje. Lovci, ki gredo za srne, ker se jim zdi izkušnja razburjajoča, ali ker želijo, da se na steno namestijo tudi lovci na šport.
Te kategorije niso medsebojno izključne. Lovec, ki zalezuje sle, ker uživa v izkušnjah in si želi okrasnih lev, lahko tudi namerava zaužit meso, izdelovati hlače iz skrivališča in pomagati pri nadzoru lokalnih populacij slenov. Razlikovanja so pomembna, ker se lahko ugovori na lov spremenijo glede na vrsto lova.
Kaj moti ljudi glede lova: Škodo, nujnost in značaj
Kritiki pogosto trdijo, da je lov nemoralov, ker zahteva namerno škodo nedolžnim bitji. Tudi ljudje, ki jim ni udobno razširiti pravnih pravic na zveri, bi morali priznati, da je veliko živali obsežnih – to je, da imajo sposobnost trpeti. Če je narobe, da zadaš neželeno bolečino in smrt obujaš dovjenega bitja, potem ni prav, da loviš. Temu stališču pravim ugovor škode.
Če bi bil točen, bi ugovor škode zahteval od pravobranilci, da nasprotujejo vsem trim vrstam lova, razen če se lahko pokaže, da bo zadevna žival doletela večjo škodo, če je ne bodo lovili – na primer, če bo počasen na počasno zimsko lakoto. Ne glede na to, ali je cilj lovca zdrav ekosistem, hranljiva večerja ali osebno izpolnjeno doživetje, lovljene živali doživijo enako škodo.
Če pa je poneumjanje neželene škode nujno napačno, potem je vir škode nepomemben. Logično, vsak, ki se zavleče na ta položaj, bi moral nasprotovati tudi plenjenju med živalmi. Ko lev ubije gazelo, povzroči toliko neželene škode gazeli, kot bi jo vsak lovec – v resnici veliko bolj.
Malo ljudi je pripravljenih iti tako daleč. Namesto tega mnogi kritiki predlagajo, kar imenujem "ugovor iz nepotrebne škode": slabo je, ko lovec ustreli leva, ne pa, ko lev pomaha gazelo, ker mora lev ubiti, da preživi.
Danes je težko trditi, da je lov na ljudi nujno potreben na enak način, kot je za živali potreben lov. Ugovor iz nujne škode pomeni, da je lov moralno dopusten le, če je to potrebno za preživetje lovca. "Potrebno" bi se lahko nanašalo na prehransko ali ekološko nujnost, ki bi zagotavljala moralno kritje za obstoj in terapevtski lov. Vendar športnega lova, skoraj po definiciji, ni mogoče tako braniti.
Športni lov je tudi ranljiv za drugo kritiko, ki jo imenujem "ugovor od značaja". Ta argument drži, da je dejanje zanišljivo ne samo zaradi škode, ki jo proizvaja, ampak zaradi tega, kar razkrije o igralu. Mnogi opazovalci mislijo, da je izpeljava užitka iz lova moralno odganjajoč.
Leta 2015 je ameriški zobozdravnik Walter Palmer to izvedel po tem, ko je njegov afriški lov na trofeje povzročil smrt Leva Cecila. Umor Cecila ni povzročil znatne ekološke škode, in tudi brez človeškega posredovanja, samo eden od osmih moških levov preživi do odraslosti. Zdi se, da je bilo zgadenje nad Palmerjem vsaj toliko reakcija na osebo, za katero so ga dojemali– nekoga, ki plačuje denar za pobijanje veličastnih bitij – glede škode, ki jo je storil.
Lovci, ki jih poznam, ne dajo veliko zalog v "ugovor od značaja". Najprej so poudarili, da lahko ubijajo, ne da bi lovili in lovili, ne da bi jih ubili. Res, nekateri nesrečni lovci gredo sezono za sezono, ne da bi jemali žival. Drugič, pravijo mi, da ko pride do umora, čutijo somber unijo z naravnim svetom in spoštovanjem, ne pa užitka. Kljub temu na neki ravni športni lovec uživa v izkušnjah in to je srce ugovora.
Je lov naraven?
V razpravah o moralnosti lova nekdo neizogibno zapriseže, da je lov naravna dejavnost, saj se v to do neke mere vključijo vse predindustrijska človeška podjetja, zato lov ne more biti nemoralov. Toda koncept narave je neupravičalen in na koncu nepomemben.
Zelo stara moralna zamisel, ki sega v stoiko stare Grčije, nas poziva, da si prizadevamo živeti v skladu z naravo in narediti tisto, kar je naravno. Prepričanje v povezavo med dobroto in naravnostjo še danes vztraja pri uporabi besede "naravno" za tržne izdelke in način življenja – pogosto na zelo zavajajoče načine. Stvari, ki so naravne, naj bi nam prijale, pa tudi moralno dobre.
Ločitev na stran izziva opredelitve »narave« in »naravnega« je nevarno domnevati, da je stvar krepka ali moralno dopustna samo zato, ker je naravna. HIV, potresi, Alzheimerjeva bolezen in postpartijska depresija so naravni. In, kot je čeljuska satirično opazila, so vedenja, vključno s posilstvi, infanticidom in politiko posilstev, vse prisotne v naravnem svetu.
Trdi pogovori
Z lovom je povezano še veliko drugih moralnih vprašanj. Ali je pomembno, ali lovci uporabljajoOznakePuščice ali zamke? Je ohranjanje kulturne tradicije dovolj, da upraviči lov? In ali je mogoče nasprotovati lovu, medtem ko še vedno jemo meso, vzgojeno na kmetiji?
Kot izhodišče, čeprav, če ste imeli eno od teh razprav, najprej ugotoviti, o kakšnem lovu govorite. Če vaš sokrivec ugovarja lovu, poskusite odkriti podlago za njihov ugovor. In verjamem, da bi morali držati naravo stran od tega.
Na koncu se poskusite prepirati z nekom, ki ima bistveno drugačen pogled. Pristranost pri potrditvi – nenameno dejanje potrditve prepričanj, ki jih že imamo – je težko premagati. Edini protistrup, ki ga poznam, je racionalni diskurz z ljudmi, katerih privid za potrditev je v nasprotju z mojim. Pogovor
Joshua Duclos je doktorat na oddelku za filozofijo Univerze v Bostonu.
